Biografija
Bend
Svojo prvo vajo izvedejo 28. avgusta 2004. K tako vročekrvni glasbi in ognju v srcu bi se prilegla močna bobnarska spremljava, in tako…
..se v maju 2005 skupini pridruži še bobnar.
Julija 2005 je skupina povabljena k sodelovanju na festivalu Lent, kjer jih publika navdušeno sprejme. Vse odtlej Mandovci še po treh urah nenehnega igranja in petja le stežka uidejo publiki s kateregakoli odra.
Da pa skupina ne bi blestela le v temnih mačo barvah, se ji v začetku leta 2006 pridružita back vokalistki, ki s svojim nasmehom, zvonkim glasom in gibom podžgeta že tako temperamentne so-glasbenike in obiskovalce koncertov.
Vrstijo se uspešni in dobro obiskani nastopi osemčlanske zasedbe: v Ljubljani na Trnfestu v KUD-u, na Metelkovi v Menzi pri Koritu, v Sarajevskem Hit Koloseumu, na televiziji Slovenija v oddaji TLP, v ljubljanskem nočnem klubu Bachus ... Precej dobrodelnih nastopov, npr. v Centru za begunce, za nevladno organizacijo Ključ, ki se bori proti trgovini z ljudmi, itd.
Repertoar je zelo pester, saj črpa iz različnih koncev Balkana, kjer se zadržujejo in živijo Romi. Pod tem vplivom so nastale tudi avtorske skladbe, ki prepletajo romski melos z energijo rock'n'roll-a.
Prvenec z naslovom
Dotedanja glavni vokalist in harmonikaš konec leta 2007 ubereta svojo pot, vendar skupina nadaljuje z delom in novimi načrti.
V maju 2008 se skupini z veliko entuzijazma, glasbenega znanja in pozitivne energije pridružita nov pevec in harmonikaš. Skupina dobi svež polet in se že loteva novih projektov, načrtovanja gostovanj, koncertov in izdaje druge zgoščenke v jeseni 2008.
Rojen 23.05.1965 v Zadru, Hrvaška.
S poezijo se ukvarja že od 2. razreda osnovne šole, objavljan v šolskih glasilih.
Tamburo vzame prvič v roke 1979 na FS Emona, kjer se zaljubi v to družino instrumentov.
Leta 1980 prestopi na FS Tine Rožanc, kot tamburaš – bugarist (ritem instrument, kontra) in kot »tapandžija« (tapan, tupan, makedonski boben). Vzporedno s folkloro ustanovi funk – pop skupino »Boljšoj teatr«, kjer igra bass kitaro, poje, piše besedila, glasbo in aranžmaje. Po odsluženem vojaškem roku (1986), band razpade.
Leta 1993 pristopi k skupini Šukar, kjer igra brač (bas prim), soustvarja priredbe in poje back vokal. Vzporedno sodeluje pri projektih različnih slovenskih izvajalcev (Tinkara Kovač, Miran Rudan, Tanja Ribič, Monika Tratnik, Dadi Daz...) kot tekstopisec, kompozitor, aranžer in instrumentalist. Leta 2002 preneha sodelovanje s Šukar in začenja svojo pot.
Po nekaj neuspelih projektih leta 2004 zbere ekipo, ki se danes imenuje KOKO & Mandovi.
Rojen 21.07.1950 v Bijeljini, BiH.
Kot 13-letnik začne igrati kitaro v bendu, ki hitro razpade. Isto usodo doživi naslednji.
Pri 15. letih, kot dijak Učiteljišča v Bijeljini (l.1965), začne igrati tamburico (prim), nato pa še vse ostale inštrumente v šolskem tamburaškem orkestru. Isto leto postane bobnar v rock skupini "Crveni fenjeri".
Leta 1968 prestopi v rock skupino "Džentlmeni", kot bas kitarist.
Leta 1970-72 igra v skupini "Srebrne suze" in nastopi na nekaj jugoslovanskih festivalih. Potem gre "služit narodu".
L.1974, po prihodu iz JLA, pride v Slovenijo in se zaposli kot učitelj na OŠ Prežihov Voranc. Začne igrati v narodno-zabavnem ansamblu Ivana Kovačiča (prvo leto bas, potem 7 let bobne) do 1983. Potem presedla k "narodnjakom" in v "turbo-folk".
L. 1979 na OŠ ustanovi šolski tamburaški orkester.
Leta 2001, skupaj s Kokovićem, začneta razmišljati in snovati svojo pot. Od l. 2002 sta nerazdružljiva v vseh neuspehih in uspehih.
Rojen 29.11.1977 v Sarajevu.
V Sarajevu končal nižjo glasbeno šolo kot obetaven kitarist s kar nekaj nagradami na tekmovanjih.
'92 prišel v Ljubljano. Istega leta se priključi kitarski delavnici v Vodnikovi domačiji, ki bo kasneje zrasla v skupino Vali.
'93 začel igrati v prvi resni skupini. Od takrat nenehno igra v različnih skupinah in preigrava ralizčne zvrsti glasbe, kar bo oblikovalo njegov stil igranja.
'96 s skupino Vali začne sodelovati z Vladom Kreslinom. To bo pripeljalo do koncertov in sodelovanja z Vladom na dveh CD-jih.
'98 spozna Nenada Kokovića (kje drugje, kot na Kreslinovem koncertu v Cankarjevem domu, kjer oba nastopata: Milan z Valijem in Nenad s Šukarji). Od takrat sodeluje z Nenadom (Monika Tratnik, Tanja Ribič).
'04 se odzove povabilu in se pridruži skupini.
Pet stvari, ki jih rad počneš!
Druženje s prijatelji, plesanje baleta, igranje tenisa, poslušanje glasbe, gledanje surf filmov...
Najljubša jed?
Solatni krožnik v eni izmed ljubljanskih restavracij.
Številka noge?
39 ali 40.
Barve, ki ti polepšajo dan?
Vse sončne barve, zelena, modra...
Oseba, ki ti polepša dan?
Vsak, ki je nenasilen in nevsiljiv; največji mir prinaša pa »žabica«.
Če rečem, da sem živela v času, ko smo kot mali večino časa preživljali na igrišču ob igricah »Ravbarji in žandarji«, »Ljubljana, Zagreb, Beograd, stop«, »Dame in Gospodje«,…če rečem, da sem otroštvo in mladost preživela ob gledanju partizanskih filmov in serij a la »Pozorište u kući«, »Povratak otpisanih«, »Kapelski kresovi«, ipd…da so me zajčki iz Cik-Caka poslali umit zobe in v posteljo,…da sem v 8. razredu osnovne šole skupaj z drugimi sošolci jokala ob tragični novici, da je umrl naš Josip Broz Tito... če vse to povem, verjetno ne rabim pisat točne letnice mojega rojstva, ker ta niti ni tako pomembna.
Morda je bolje, če napišem, da se me še danes drži neka večna igrivost in neresnost,…da so mi prijatelji še vedno pomembnejši od politične in druge informiranosti ter polne drobižnice Evrov,…da si ne dovolim dneva preživeti brez vsaj treh širokih nasmehov, in da je glasba moje življenje.
Glasba zame ni le ozadje, ni nekaj, kar ropota z radia ob mojem vsakodnevnem tempu. Glasba me vedno gane, na tak ali drugačen način. Ob dobri glasbi jočem... ob dobri glasbi padam v evforično stanje, morda tudi v trans, dvigujejo se mi dlake na koži... ob dobri glasbi ne morem stati pri miru, temveč moji boki sami začnejo nihati... ob dobri glasbi začutim ljubezen.
Ciganska glasba je glasba z dušo. Glasba, katere drugo ime je ljubezen. My kind of music.
Rojena mami in očetu in to skoraj na plesnem podiju Festivalne dvorane ... :) Naučila sta me ceniti drobne stvari, ki me delajo srečne tudi takrat, ko mi ne gre vse tako, kot bi hotela.
Dobra glasba, ples, nasmeh, pravi prijatelj, sončen, tudi deževen dan ... Pa vendar je glasba tista, ki ostane in me dvigne iz sivine povprečja in s tem postane vsak dan nekaj posebnega in enkratnega, tako kot smo mi sami.
Lep 24-urni dan, vsak dan!
Koko & Mandovi
se je na radost privržencev zares kvalitetne vokalno inštrumentalne etno - ciganske rock glasbe sestavil leta 2004 iz samih »s srcem pri glasbi« članov, ki so imeli za seboj bogato preteklost na področju glasbenega ustvarjanja. Korenine glasbenikov Koko & Mandovi namreč izvirajo iz skupin kot so Šukar, Vali ... – če naštejemo le najbolj znane.Svojo prvo vajo izvedejo 28. avgusta 2004. K tako vročekrvni glasbi in ognju v srcu bi se prilegla močna bobnarska spremljava, in tako…
..se v maju 2005 skupini pridruži še bobnar.
Julija 2005 je skupina povabljena k sodelovanju na festivalu Lent, kjer jih publika navdušeno sprejme. Vse odtlej Mandovci še po treh urah nenehnega igranja in petja le stežka uidejo publiki s kateregakoli odra.
Da pa skupina ne bi blestela le v temnih mačo barvah, se ji v začetku leta 2006 pridružita back vokalistki, ki s svojim nasmehom, zvonkim glasom in gibom podžgeta že tako temperamentne so-glasbenike in obiskovalce koncertov.
Vrstijo se uspešni in dobro obiskani nastopi osemčlanske zasedbe: v Ljubljani na Trnfestu v KUD-u, na Metelkovi v Menzi pri Koritu, v Sarajevskem Hit Koloseumu, na televiziji Slovenija v oddaji TLP, v ljubljanskem nočnem klubu Bachus ... Precej dobrodelnih nastopov, npr. v Centru za begunce, za nevladno organizacijo Ključ, ki se bori proti trgovini z ljudmi, itd.
Repertoar je zelo pester, saj črpa iz različnih koncev Balkana, kjer se zadržujejo in živijo Romi. Pod tem vplivom so nastale tudi avtorske skladbe, ki prepletajo romski melos z energijo rock'n'roll-a.
Prvenec z naslovom
Kamipe
izide v začetku leta 2007 in prinaša vrhunski izbor sodobne in energične glasbe.Dotedanja glavni vokalist in harmonikaš konec leta 2007 ubereta svojo pot, vendar skupina nadaljuje z delom in novimi načrti.
V maju 2008 se skupini z veliko entuzijazma, glasbenega znanja in pozitivne energije pridružita nov pevec in harmonikaš. Skupina dobi svež polet in se že loteva novih projektov, načrtovanja gostovanj, koncertov in izdaje druge zgoščenke v jeseni 2008.
Nenad Koković - brač
Rojen 23.05.1965 v Zadru, Hrvaška.
S poezijo se ukvarja že od 2. razreda osnovne šole, objavljan v šolskih glasilih.
Tamburo vzame prvič v roke 1979 na FS Emona, kjer se zaljubi v to družino instrumentov.
Leta 1980 prestopi na FS Tine Rožanc, kot tamburaš – bugarist (ritem instrument, kontra) in kot »tapandžija« (tapan, tupan, makedonski boben). Vzporedno s folkloro ustanovi funk – pop skupino »Boljšoj teatr«, kjer igra bass kitaro, poje, piše besedila, glasbo in aranžmaje. Po odsluženem vojaškem roku (1986), band razpade.
Leta 1993 pristopi k skupini Šukar, kjer igra brač (bas prim), soustvarja priredbe in poje back vokal. Vzporedno sodeluje pri projektih različnih slovenskih izvajalcev (Tinkara Kovač, Miran Rudan, Tanja Ribič, Monika Tratnik, Dadi Daz...) kot tekstopisec, kompozitor, aranžer in instrumentalist. Leta 2002 preneha sodelovanje s Šukar in začenja svojo pot.
Po nekaj neuspelih projektih leta 2004 zbere ekipo, ki se danes imenuje KOKO & Mandovi.
Budimir Babić – bas kitara
Rojen 21.07.1950 v Bijeljini, BiH.
Kot 13-letnik začne igrati kitaro v bendu, ki hitro razpade. Isto usodo doživi naslednji.
Pri 15. letih, kot dijak Učiteljišča v Bijeljini (l.1965), začne igrati tamburico (prim), nato pa še vse ostale inštrumente v šolskem tamburaškem orkestru. Isto leto postane bobnar v rock skupini "Crveni fenjeri".
Leta 1968 prestopi v rock skupino "Džentlmeni", kot bas kitarist.
Leta 1970-72 igra v skupini "Srebrne suze" in nastopi na nekaj jugoslovanskih festivalih. Potem gre "služit narodu".
L.1974, po prihodu iz JLA, pride v Slovenijo in se zaposli kot učitelj na OŠ Prežihov Voranc. Začne igrati v narodno-zabavnem ansamblu Ivana Kovačiča (prvo leto bas, potem 7 let bobne) do 1983. Potem presedla k "narodnjakom" in v "turbo-folk".
L. 1979 na OŠ ustanovi šolski tamburaški orkester.
Leta 2001, skupaj s Kokovićem, začneta razmišljati in snovati svojo pot. Od l. 2002 sta nerazdružljiva v vseh neuspehih in uspehih.
Milan Bijeljac – kitara
Rojen 29.11.1977 v Sarajevu.
V Sarajevu končal nižjo glasbeno šolo kot obetaven kitarist s kar nekaj nagradami na tekmovanjih.
'92 prišel v Ljubljano. Istega leta se priključi kitarski delavnici v Vodnikovi domačiji, ki bo kasneje zrasla v skupino Vali.
'93 začel igrati v prvi resni skupini. Od takrat nenehno igra v različnih skupinah in preigrava ralizčne zvrsti glasbe, kar bo oblikovalo njegov stil igranja.
'96 s skupino Vali začne sodelovati z Vladom Kreslinom. To bo pripeljalo do koncertov in sodelovanja z Vladom na dveh CD-jih.
'98 spozna Nenada Kokovića (kje drugje, kot na Kreslinovem koncertu v Cankarjevem domu, kjer oba nastopata: Milan z Valijem in Nenad s Šukarji). Od takrat sodeluje z Nenadom (Monika Tratnik, Tanja Ribič).
'04 se odzove povabilu in se pridruži skupini.
Boris Šprajc – bobni
Pet stvari, ki jih rad počneš!
Druženje s prijatelji, plesanje baleta, igranje tenisa, poslušanje glasbe, gledanje surf filmov...
Najljubša jed?
Solatni krožnik v eni izmed ljubljanskih restavracij.
Številka noge?
39 ali 40.
Barve, ki ti polepšajo dan?
Vse sončne barve, zelena, modra...
Oseba, ki ti polepša dan?
Vsak, ki je nenasilen in nevsiljiv; največji mir prinaša pa »žabica«.
Sanja Kajdiž – back vokal
Če rečem, da sem živela v času, ko smo kot mali večino časa preživljali na igrišču ob igricah »Ravbarji in žandarji«, »Ljubljana, Zagreb, Beograd, stop«, »Dame in Gospodje«,…če rečem, da sem otroštvo in mladost preživela ob gledanju partizanskih filmov in serij a la »Pozorište u kući«, »Povratak otpisanih«, »Kapelski kresovi«, ipd…da so me zajčki iz Cik-Caka poslali umit zobe in v posteljo,…da sem v 8. razredu osnovne šole skupaj z drugimi sošolci jokala ob tragični novici, da je umrl naš Josip Broz Tito... če vse to povem, verjetno ne rabim pisat točne letnice mojega rojstva, ker ta niti ni tako pomembna.
Morda je bolje, če napišem, da se me še danes drži neka večna igrivost in neresnost,…da so mi prijatelji še vedno pomembnejši od politične in druge informiranosti ter polne drobižnice Evrov,…da si ne dovolim dneva preživeti brez vsaj treh širokih nasmehov, in da je glasba moje življenje.
Glasba zame ni le ozadje, ni nekaj, kar ropota z radia ob mojem vsakodnevnem tempu. Glasba me vedno gane, na tak ali drugačen način. Ob dobri glasbi jočem... ob dobri glasbi padam v evforično stanje, morda tudi v trans, dvigujejo se mi dlake na koži... ob dobri glasbi ne morem stati pri miru, temveč moji boki sami začnejo nihati... ob dobri glasbi začutim ljubezen.
Ciganska glasba je glasba z dušo. Glasba, katere drugo ime je ljubezen. My kind of music.
Irena Drobež – back vokal
Rojena mami in očetu in to skoraj na plesnem podiju Festivalne dvorane ... :) Naučila sta me ceniti drobne stvari, ki me delajo srečne tudi takrat, ko mi ne gre vse tako, kot bi hotela.
Dobra glasba, ples, nasmeh, pravi prijatelj, sončen, tudi deževen dan ... Pa vendar je glasba tista, ki ostane in me dvigne iz sivine povprečja in s tem postane vsak dan nekaj posebnega in enkratnega, tako kot smo mi sami.
Lep 24-urni dan, vsak dan!